Izguba je sestavni del življenja in tudi žalovanje je naraven proces, ki ga doživimo, če izgubimo nekaj, kar nam je ljubo in na kar smo navezani. Normalna reakcija žalovanja se ponavadi kaže na telesnem, čustvenem, kognitivnem oz. miselnem in/ali vedenjskem nivoju.

Na čustvenem nivoju lahko opazimo čustva žalosti, jeze, krivde, tesnobe, osamljenosti, šoka, otopelosti, nemoči, depresivnosti, itd. Na fizičnem nivoju žalujoči lahko občuti utrujenost, napetost v prsih, suha usta, votel občutek v trebuhu, cmok v grlu, ipd. Na kognitivnem nivoju so značilne številne misli, ki lahko vodijo v depresijo, obsesije, zmedenost ali celo v halucinacije. Na vedenjskem nivoju pa lahko vidimo motnje spanja, socialni umik, jok, preveliko aktivnost, ipd. (Huxter, 2006). Seveda pa so učinki žalovanja opazni tudi na duhovnem nivoju npr. oseba začne dvomiti v svoja verska prepričanja, v Boga, ki je lahko kaj takega sploh dopustil.

Žalovanje poteka v fazah in v vsaki fazi oseba potrebuje drugačno podporo. Intenzivnost in trajanje žalovanja ter teh faz je odvisno predvsem od tega, kako oseba izgubo zazna in če jo oceni kot pomembno. Na tej težki poti rasti in razvoja pa žalujoči seveda potrebuje ob sebi ljudi, ki ga spremljajo, poslušajo, mu pomagajo, ga razumejo, podpirajo. Če pa se proces žalovanja zatakne, je včasih neizogibna strokovna pomoč npr. psihoterapija. Komplikacije v žalovanju namreč lahko privedejo do težav v telesnem in duševnem zdravju npr. do psihosomatskih bolezni, nezmožnosti za delo, depresivnosti, anksioznosti, izolacije ali medosebnih problemov.